Hegemonski kapitalistični sistem trdi, da je neskončna rast mogoča, da imate lahko tudi vi, če dovolj trdo delate, svoj dvorec z modrim bazenom in bujno zeleno trato, bencinske pošasti v garaži in morda nogometno ekipo v eni od najboljših evropskih lig. Pumpanje z nenehnimi sporočili kulturne hegemonije se izvaja zato, da bi pridobili dovolj ljudi, ki bi se pridružili nemogoči podganji dirki do vrha potrošniške matrice. Toda ne pozabimo: hegemonski kapitalizem je tako ustvarjalec kot posledica brutalnega izkoriščanja črnih, rjavih in belih teles, ženskih hrbtov, narave in vseh skupnih dobrin, ki naj bi bili vsem enako na razpolago. Ta arhitektura brezobzirnega pohlepa je preobrazilarazmerja moči tako na področju zemlje, dela, kapitala kot podjetništva, in sicer od skupnega dobrega, ki je imelo naravo za svoje izhodišče in je temeljilo na krožnih načelih, k sebičnim, brezdušnim, individualističnim in antropocentričnim odnosom.

Vseprisotna hegemonistična antropocentrična ontologija je bila gonilo britanskega prehranskega režima, industrijske revolucije, ekspanzionizma po drugi svetovni vojni, prehranskega režima pod ameriškim vodstvom, modernega financializiranega prehranskega režima in vsega drugega, kar je bilo vmes. Podnebna kriza se prepleta s številnimi drugimi krizami – krizo duševnega zdravja, krizo osamljenosti, krizo identitet, zelenim kolonializmom in uzurpiranjem tradicionalnih zemljišč itd. – in ustvarjajo postcovidno miselnost, zaradi katere vse več mladih pravi: nič več! Kapital in korporativizacija še zdaleč nista omejena le na svetovnii sever, temveč sta razširila meje akumulacije na tako imenovane države v razvoju in nerazvite države svetovnega juga.

V tej perspektivi se razprava o odrasti ne obrača na svetovni jug v smislu oporekanja ravni potrošnje v bogatih družbah, temveč v smislu rušenja globalne arhitekture izkoriščanja, ki sesa življenjsko moč svetovnega juga, da bi svetovnemu severu zagotovila poceni meso in poceni elektroniko. Na predavanju bomo zagovarjali stališče, da nas sedanja antropocentrična ontologija hitro pripelje na rob pečine – na točko, od koder ni vrnitve – in edina stvar, ki nam lahko pomaga preprečiti katastrofo, je etnocentrična ontologija odrasti znotraj novega internacionalizma.